Voda za Ljubljano skozi čas

Greta Grabar in dr. Brigita Jamnik

Ljubljana je mesto, v katerem vode ni težko najti. Že pred mnogo stoletji je prostor, kjer danes leži mesto, z obiljem vode, s številnimi površinskimi vodotoki in izviri na Ljubljanskem polju in barju nudil ugodne pogoje za naselitev. Obiskovalci mesta se že ob vstopu vanj srečajo z dvema pomembnima rekama, Savo ali Ljubljanico in njenimi pritoki, prav tako reke Ljubljanice pri sprehodu po osrčju mesta ni možno spregledati. Sprehajalce privlači umirjenost ribnika v Tivoliju in Koseškega bajerja. Potoki se stekajo z mestnih gričev. V mestu srečamo najdemo številne fontane in pitnike. A tokrat se ne bomo govorili o vodi, ki je očem vidna, ampak o tisti, skriti vodi, ki nam omogoča urejeno bivalno okolje: pitni in odpadni vodi v Ljubljani skozi čas. Prispevek je poklon častitljivi starosti sodobne oskrbe s pitno vodo in  javne kanalizacije ter tudi osebju, ki je v različnih zgodovinskih obdobjih prispevalo k razvoju obeh sistemov. Zgodovinski pregled pa je za nas tudi nedvoumno in glasno opozorilo, da bodo rezultati dela sedanje generacije vplivali na stanje obeh komunalnih sistemov še desetletja dolgo.

121 let javnega vodovodnega sistema

Oskrba s pitno vodo in javna kanalizacija delujeta na prvi pogled umaknjeno vsakdanu meščanov Ljubljane, a sta še kako potrebni za kakovostno življenje v mestu. Njuna urejenost in visoki tehnični standardi delovanja v Ljubljani tudi pri nepoznavalcih, ko se le-ti pobližje seznanijo z njunim delovanjem, nemalokrat vzbudijo začudenje nad tehnično dovršenostjo, pri poznavalcih pa ponos, da tudi mesto Ljubljana spada med sodobno komunalno urejena mesta. Sistema oskrbe s pitno vodo in javne kanalizacije sta plod več kot dvanajst desetletij dela, v katerih so svoj pečat pustile številne generacije različnih tehničnih in drugih strok. V maju se vsako leto spomnimo prelomnega 17. maja 1890, ko je Ljubljana z vidika oskrbe s pitno vodo postala sodobno mesto, saj je tistega leta z obratovanjem pričel javni vodovodni sistem.

Pogled v zgodovino: Pitna voda v rimski Emoni

Pa se vrnimo še dve tisočletji v preteklost. Prebivalci rimske Emone so našli vire pitne vode v hriboviti okolici njihovih domov, izkoriščali pa so tudi vodo vodnjakov, izgrajenih na dvoriščih. Odpadna voda  je po zbirnih kanalih odtekala v Ljubljanico, katere rečna struga je bila v tistih časih širša, kot je danes. Eden izmed vodnjakov iz 2. stoletja je bil odkrit pri arheoloških raziskavah na Kongresnem trgu. Vodovod, ki je takrat tekel izpod Golovca proti Mestnemu trgu, je bil uporaben dolga stoletja, po nekaterih virih celo do potresa 1511. Če smo se kdaj vprašali, zakaj so prav naselja Dravlje, Koseze in Šiška že dolgo naseljene, je odgovor tu. Rimljani so do teh naselij speljali vodovod iz izvira Zlatek v Podutiku, ki je bil v rabi še leta 1737.

Oskrba s pitno vodo od srednjega veka do 19. stoletja

Javna oskrba z vodo nato ni napredovala, tako da so se v srednjem in novem veku ter v pretežnem delu 19. stoletja meščani oskrbovali z vodo iz studencev in vaških vodnjakov. V hiše so jo nosili v vrčih in po uporabi zlivali v bližnje jarke po dvoriščih in vrtovih. Ko je mesto zraslo, je onesnažilo mestne vodnjake. Pomanjkanje pitne vode je bilo v Ljubljani v tistih časih občutno, čiste pitne vode je prebivalcem mesta primanjkovalo. Meščani so obolevali za črevesnimi boleznimi.

Tudi oskrba prebivalcev na Ljubljanskem gradu in grajskem griču je potekala iz vodnjakov, izdelanih v hribovitem pobočju. Najimenitnejši še ohranjeni vodnjak se nahaja na robu grajske ploščadi v hišici blizu glavnega vhoda na grajsko dvorišče. Vodnjak ima ohranjeno vreteno z velikim lesenim kolesom. Kolo meri v premeru 4,4 metre, obod kolesa pa je obit z močnimi deskami, ki ustvarjajo velik votel prostor, v katerem lahko dva človeka poganjata kolo in dvigujeta vodo v čebru. Delovna sila na vodnjaku so bili verjetno kaznjenci.

Čas izgradnje vodnjaka ni poznan. Izdelan je bil iz skrbno zloženih rezanih kosov podpeškega apnenca in prvotno globok okrog 75 m. Pri gradnji cestnega tunela pod Gradom so vodnjak delno zasuli, tako da je njegova sedanja globina pod 60 metrov.

Načrte za gradnjo javnega vodovoda v Ljubljani je izdelal inženir Oskar Smreker

Leta 1881 je bil na seji mestnega zdravstvenega sveta sprejet sklep inž. Rudolpha Wagnerja o izvedbi »splošnega vodovoda«. Kljub temu, da je bil zaključek seje, da »glede na izkušnje, kako se v mestnem zboru ravna z zdravstvenimi vprašanji, ni gojiti prevelikih nad«, je ta sklep privedel do pomembnih dogodkov, ki zaznamujejo življenje mesta Ljubljana še danes. V letu 1882 je mestni odbornik in kasnejši župan Ivan Hribar predlagal ustanovitev vodovodnega odbora. Vodil ga je predlagatelj in na svoji prvi seji sprejel sklep o izgradnji mestnega vodovoda. Leta 1888 se je mestna oblast odločila, do bo izdelavo prvih načrtov gradnje javnega vodovoda v Ljubljani zaupala inženirju strojništva Oskarju Smrekerju (1854–1935), ki je bil v tistem času eden najbolj znanih načrtovalcev in graditeljev vodovodov v Evropi in pomemben raziskovalec in je gradnjo vodovoda tudi vodil.

Prvotni vodovodni sistem s črpališčem v Klečah je srce vodovodnega sistema še danes

Takratni vodovodni sistem je obsegal črpališče Kleče, izgrajeno kot galerija s štirimi vodnjaki, primarni vodovod v dolžini 27.326 m in rezervoar na Rožniku s prostornino 3030 m³. Glavni vodnjak je imel v premeru 5m, premer ostalih je bil pol manjši, globoki pa so bili približno 20 m, skupna zmogljivost je znašala 3384 m³/dan. Kopani vodnjaki so bili z natego v podzemnem rovu povezani z jaškom, v katerem je bila batna črpalka na pogon s parnim strojem. Dve leti po odločitvi, 17. maja 1890, je v prvih 606 od 900 hiš že pritekla voda. Celotni stroški so znašali 485.486 goldinarjev. Od odločitve do izvedbe sta minili le dve leti. Vse do danes je ostala prvotna lokacija črpališč srce vodovodnega sistema mesta Ljubljane. Ivanu Hribarju so za izredne zasluge pri izvedbi vodovoda podelili naslov častnega meščana.

Popotresna razširitev vodovodnega sistema

Potres leta 1895 novemu mestnemu vodovodu ni povzročil škode. Poraba vode pa je v rastočem mestu hitro naraščala, zato so v obdobju 1908-1910 razširili vodarno Kleče z novim vodnjakom ter izgradili nov 5,2 km dolg povezovalni cevovod od Kleč do Rožnika premera 400 mm. V letu 1910 je bilo na vodovod priključenih že 1368 hiš. Leta 1928 parne črpalke načrpale 27.000 m³ vode na dan, dolžina vodovodnega omrežja pa je bila že 127 km.

Prvi dve parni črpalki sta bili z električno centrifugalno črpalko za 250 l/s zamenjani leta 1936, leta 1940 pa so parne kotle ugasnili, ker je bila nameščena še druga, rezervna električna črpalka.

Širjenje vodovodnega sistema po drugi svetovni vojni

Naraščajoča potreba po pitni vodi je poleg zahtevanih večjih količin načrpane vode v vodarni Kleče zahtevala tudi povečanje vodohrana. Po načrtih iz časa druge svetovne vojne je bil leta 1945 v neposredni bližini obstoječega vodohrana na Rožniku zgrajen nov vodohran prostornine 2162 m³.

Vodarna Kleče je imela v letu 1950 šest vodnjakov, leta 1970 pa že petnajst in leta 1989 sedemnajst z zmogljivostjo 1000 l/s. Od takrat se kapaciteta vodarne Kleče ni spreminjala.

Leta 1953 je bila v vodovodni sistem Ljubljane vključena vodarna Hrastje s štirimi vodnjaki, iz katerih se je črpalo 240 l/s, dve leti kasneje pa je začela obratovati vodarna Šentvid s kapaciteto 100l/s. V letu 1975 je bila kapaciteta vodarne Hrastje več kot podvojena in danes je na tej lokaciji deset vodnjakov.

Mesto je dodaten vodni vir našlo tudi na svojem južnem obrobju in leta 1981 je z obratovanjem pričela vodarna Brest. Za njeno vključitev v vodovodni sistem Ljubljana je bilo potrebno zgraditi napajalni vodovod, ki v kovinski mostni konstrukciji prečka reko Ljubljanico.

Leto dni kasneje, 1982, je bila na levem bregu Save zgrajena še peta vodarna ljubljanskega vodovodnega sistema, vodarna Jarški prod s kapaciteto 200 l/s.

Današnji viri pitne vode v Ljubljani

Danes se na območju Ljubljane centralni vodovodni sistem razteza v dolžini več kot 950 km in oskrbuje skoraj 300.000 prebivalcev. V omrežje doteka voda iz petih vodarn, ki obsegajo skupno 43 aktivnih vodnjakov. Podzemno vodo črpamo iz vodnjakov, ki segajo od 30 do 100 m globoko. V vodnjake, od katerih ima največji premer 800 mm, so vstavljene potopne črpalke, ki odvisno od izdatnosti vodnjaka in vodonosnika črpajo od 15 l/s, pa vse do 100 l/s.

Trase vodovodov potekajo v glavnem v cestnih telesih, v mestnem jedru, kjer je gostota različnih komunalnih vodov velika, pa so za vodenje le-teh zgrajeni komunalni kolektorji.

Javna kanalizacija

Še nekaj besed o javni kanalizaciji. Že pred 2000 leti je bilo odvajanje odpadne vode pravo inženirsko delo in poleg obrambnega zidu največji gradbeni objekt Emone. Začetek sistematične gradnje javne kanalizacije v Ljubljani pa predstavlja načrt kanalizacije, ki ga je prof. Hrasky, profesor na tehnični visoki šoli v Pragi, predložil leta 1899 skladno z urbanističnim načrtom popotresne obnove Ljubljane. Načrt je predvideval, da se mesto kanalizira po mešanem sistemu tako, da se odpadna voda vsega mesta preko kanalov zliva v zbiralnika ob levem in desnem bregu reke Ljubljanice. Koncept je bil nadalje še nekoliko korigiran, vendar je v osnovi obveljal.

Danes se pod ulicami mesta skriva 1004 km kanalizacijskega omrežja, ki so v večini mešanega tipa, kar pomeni, da se vanj steka poleg komunalne tudi padavinska voda. Odpadna voda glavnine mesta se čisti na Centralni čistilni napravi Ljubljana, ki leži tik pred sotočjem rek Ljubljanice in Save.