Aktualno

O nadzoru pitne vode v Ljubljani

Upravljavce vodovodnih sistemov zakonodaja obvezuje k pripravi letnega poročila o skladnosti pitne vode in predpisuje obvezne vsebine. Poročilo mora biti vsako leto pripravljeno do konca marca za preteklo leto in dostopno javnosti. V JP Vodovod-Kanalizacija letna poročila o skladnosti pitne vode že od leta 2002 objavljamo na spletnem mestu www.vo-ka.si, kjer jih najdete v rubriki Informacije/Kakšno vodo pijemo? Letno poročilo o skladnosti pitne vode za leto 2010. Naše letno poročilo je pripravljeno v skladu z navodili pristojnih institucij, a je suhoparno in uporabnikom ne pove veliko. Iz poročila za leto 2010 izvemo, da je bilo v okviru notranjega nadzora v letu 2010 na oskrbovalnih območjih v Mestni občini Ljubljana odvzetih 2418 vzorcev za redna in 40 vzorcev za občasna mikrobiološka preskušanja ter 669 vzorcev za redna in 38 vzorcev za občasna fizikalno-kemijska preskušanja. Z mikrobiološkega vidika je bilo neskladnih 43, s fizikalno-kemijskega pa 10 vzorcev.

Namen tega prispevka je uporabnikom nekoliko približati področje nadzora nad skladnostjo pitne vode in poljudneje obrazložiti nekatere vsebine letnega poročila. Poročilo obravnava tako centralni vodovodni sistem v Ljubljani kot tudi lokalne vodovodne sisteme v našem upravljanju. Na območju Mestne občine Ljubljana upravljamo lokalne sisteme Prežganje, Mali Vrh pri Prežganju, Lipoglav in Šmarna gora, zunaj meja občine pa vodovodna sistema Pijava Gorica in Rakitna, kamor zahajamo tudi prebivalci Ljubljane.

Zakaj govorimo o skladnosti in zdravstveni ustreznosti pitne vode? Zakaj se ne vprašamo: »Ali je voda ustrezne kakovosti?«

Oglejmo si pojme, ki so v slovensko zakonodajo in posledično v naš besednjak vstopili s prenosom evropske zakonodaje v slovenski prostor in še vedno povzročajo zmedo tudi v stroki. Besedna zveza »kakovost pitne vode« v zakonodajnih predpisih ne obstaja. Izogibamo se ji tudi upravljavci vodovodnih sistemov, čeprav so vprašanja »Ali je voda kakovostna?« in »Kakšna je kakovost pitne vode?« med našimi uporabniki pogosta. Pravni akt1 govori, da je skladnost pitne vode ujemanje parametrov pitne vode z zahtevami za predpisane mejne vrednosti. Seveda drži, da pravni akti ne predpisujejo mejnih vrednosti za vse parametre, kar pomeni, da je skladnost pitne vode v splošnem nadzorovana na omejeno število parametrov. S stališča uporabnika to upravičeno zbuja dvom, ali je voda sploh ustrezno nadzorovana. A zakonodaja tudi opredeljuje, da pitna voda ne sme vsebovati snovi, ki bi same ali v kombinaciji z drugimi snovmi lahko pomenile nevarnost za zdravje – pitna voda mora biti tako skladna kot tudi zdravstveno ustrezna. S tem je z zakonodajnega vidika nabor parametrov, na katere je potrebno biti pozoren pri upravljanju vodovodnega sistema, zelo širok. Dejstvo pa je, da formalnega okvira mejnih vrednosti, nad katerim lahko govorimo o zdravstvenem tveganju, za množico snovi v našem okolju ali za sinergični učinek več snovi, formalno še ni. To pa ne pomeni, da smo upravljavci do teh pojavov lahko brezbrižni, nanje opozarjamo prav zato, ker se zavedamo, da bodo v prihodnje vse bolj pomembni tako pri nadzoru pitne vode kot tudi drugih živil.

Kaj sploh nadzorujemo?

Uporabniki pričakujejo, da zakonodaja upravljavcem vodovodnih sistemov vnaprej predpisuje število vzorčenj in parametre, ki jih je potrebno spremljati. Vendar temu ni tako. Upravljavci vodovodnih sistemov nosimo odgovornost za zdravje naših uporabnikov, najbolj poznamo tveganja v vodovodnem sistemu, znamo pravočasno prepoznavati tista, ki lahko nastopijo nenadoma, ter jih znamo tudi preprečevati. Nadzor nad parametri pitne vode je le zadnja izmed faz za zagotavljanje zdravstvene ustreznosti in tista, v kateri je za odpravljanje neželenih posledic že pozno. Nadzor torej ni ukrep, s katerim bi preprečevali tveganja, ampak je le faza preverjanja, s katero dokazujemo, da so naši ukrepi za preprečevanje tveganj učinkoviti.

Kaj so redna preskušanja?

Katere parametre torej nadzorujemo v pitni vodi? Naša vzorčna mesta so opazovalna mesta na prispevnem območju črpališč, vodnjaki in zajetja, izhodi iz vodarn, točke na javnem vodovodnem sistemu in seveda pri uporabnikih. Med parametre, ki so nadzorovani najbolj pogosto, spadajo mikrobiološki parametri, s katerimi redno preverjamo vsebnost mikroorganizmov (npr. Koliformne bakterije), tudi fekalnega izvora (E.Coli), ali npr. tistih, ki so v pitni vodi kot normalna flora, njihovo povečano število pa pomeni opozorilo, da se v sistemu dogajajo spremembe, ki jih je potrebno odpraviti, da ne bi prišlo do večjih motenj. Bakterije fekalnega izvora v pitni vodi so nedopustne in v ljubljanski pitni vodi jih v okviru notranjega nadzora v letu 2010 tudi nismo zaznali. Dolgoletne izkušnje kažejo, da bi bila naključna odstopanja možna, pri ponovitvi mikrobioloških preskušanj pa se le-ta ne ponovijo in vzrokov niti ni mogoče odkriti. Povzročiteljev bolezni, npr. virusov v pitni vodi, redno ne določamo. V množici fizikalno-kemijskih parametrov med klasične preskuševane parametre uvrščamo organoleptične lastnosti vode, saj voda ne sme vsebovati vidnih nečistoč, prav tako ne sme biti motna ali obarvana. To bi v večini primerov dokazovalo usedline v javnem in hišnem vodovodnem omrežju, ki so spremljajoč pojav oskrbe s pitno vodo in se jim povsem ne moremo izogniti, a visoka motnost in obarvanost bi lahko pomenili tudi vdor nečistoč iz okolja v vodovodni sistem in posledično tudi vsebnost patogenih mikroorganizmov. Med fizikalno-kemijske parametre, ki so nadzorovani v dnevnih periodah, se uvrščajo še vrednost pH in elektroprevodnost ter amonij in nitrit kot kazalca fekalnega onesnaženja. V ljubljanski pitni vodi sta ta dva parametra v več kot 99 odstotkih vzorcev pod vrednostjo, nad katero lahko rezultat ovrednotimo, preseženih normativnih vrednosti pa ne opažamo. Vsakodnevno spremljamo tudi vrednost celotnega organskega ogljika (TOC), ki je nekakšen prstni odtis pitne vode in opozarja, ali so v njej vsebovane organske snovi. To je nezaželeno, ker so organske snovi lahko hrana za mikroorganizme ali pa bi po kemijskih lastnosti že same lahko povzročale nevarnost za zdravje.

Kaj so občasna preskušanja?

V vnaprej določenih časovnih intervalih pa izvajamo nadzor nad širšim obsegom parametrov. Rezultate teh preskušanj objavljamo na spletnem mestu že od leta 2004. Rezultat preskušanj v tem primeru poleg splošnih mikrobioloških in fizikalnih ter kemijskih parametrov obsega tudi dodatne mikrobiološke parametre (npr. Enterokoki), kovine in nekovine (aluminij, bor, živo srebro itd), pesticide in metabolite (atrazin, desetilatrazin itd.), policiklične aromatske ogljikovodike (benzo(b)fluoranten itd.), trihalometane (triklorometan itd.), lahkohlapne halogenirane alifatske ogljikovodike (1,1,2-trikloroetenitd.) in lahkohlapne aromatske ogljikovodike (benzen itd.). V letu 2010 v obsegu občasnih preiskav nismo zaznali nobenega kemijskega parametra, ki bi presegal normativne vrednosti, za večino od njih pa lahko povemo, da so koncentracije tako nizke, da jih laboratoriji  številčno sploh ne ovrednotijo.

Fizikalno-kemijski parametri v ljubljanski pitni vodi ne presegajo normativnih vrednosti, delež neskladnih vzorcev zaradi mikrobioloških parametrov pa se giblje okrog 1,5 odstotka. Pri ponovitvi vzorčenja v večini primerov neskladnosti ne opazimo več in dodatnih ukrepov ne izvajamo.

So pesticidi še problem?

Izkušnje preteklih desetletij nas opozarjajo, da je treba med parametri v pitni vodi, ki dokazujejo sledi človekovega delovanja, biti posebno pozoren na pesticide in njihove razgradne produkte ter nekatere vrste topil. Vzrok je njihova nenadzorovana in široka raba v preteklih desetletjih. Razmere v naravnem okolju se izboljšujejo in v letu 2010 normativne vrednosti teh parametrov v pitni vodi niso bile nikjer presežene. V povprečju se gibljejo na nizkem koncentracijskem območju, v katerem laboratoriji koncentracij ne vrednotijo. Vendar pa je potrebno poudariti, da vodni viri niso neobremenjeni in da je zasluga, da v pitni vodi tovrstna onesnaževala niso vsebovana nad normativnimi vrednostmi na strani nadzorovanega in usmerjenega črpalnega režima vodnjakov javne oskrbe.

Kaj bo v pitni vodi največje tveganja za zdravje v prihodnjih desetletjih?

Priznati si bomo morali, da je okolje, v katerem živimo, obremenjeno s snovmi, katerih vir je človekovo delovanje, in da poti nazaj ni. Lahko pa vplivamo, da se koncentracije, v katerih nas bodo spojine povsod obkrožale, tudi v pitni vodi, ne bodo poviševale čez še sprejemljive meje. Temu služijo vzpostavljeni okoljski predpisi, ki pa so na nekaterih področjih precej ohlapni. Vzroki za to niso zgolj dolgotrajni postopki vzpostavljanja zakonodaje in njihovega prenosa v prakso, ampak so vzroki tudi ekonomske narave, saj strožje okoljske zahteve pomenijo tudi več vlaganj. Kompromisi se seveda sklepajo tudi na teh področjih.

Ali so sledi spojin na koncentracijskem nivoju nanograma na liter ali še manj, to je na nivoju enega delca izmed bilijona delcev, zdravju nevarna?

Danes ni dovolj zdravstvenih dokazov in težko je reči, ali in kdaj ter za katere parametre in v katerih koncentracijah bodo tveganja za zdravje znanstveno potrjena in prenesena v pravne akte kot normativne vrednosti. Ne bi pa bilo prav, če bi suvereno trdili, da tveganje za zdravje ne bo nikoli potrjeno. A moramo biti realni. Ko si v Ljubljani danes natočimo kozarec pitne vode iz pipe, je bolj verjetno, da bomo zaužili vodo, obremenjeno z organskimi onesnaževali, ki jih nosimo s seboj (kožna in lasna kozmetika ter ostanki čistil in pralnih sredstev), in ne s tistimi v pitni vodi. Dejstvo pa je, da so spojine, ki jih je ustvaril človek, razpršene v našem okolju in možnost vstopa le-teh v prehransko verigo se bo še povečevala, tudi prek pitne vode.

Vsebine letnega poročila za leto 2010 namenoma nismo v celoti ponavljali, ampak vas vabimo, da si ga ogledate na našem spletnem mestu. Čeprav avtorji prispevka na pitno vodo v Ljubljani gledamo s stališča upravljavca vodovodnega sistema, smo hkrati tudi uporabniki. Zavedamo se, da popolne varnosti v naših sistemih ni. Bolj kot kdajkoli v preteklem obdobju pa smo pripravljeni, da v primeru, da bi bile ugotovljene razmere, ki bi lahko povzročile zdravstveno tveganje, ukrepamo in naše uporabnike takoj obvestimo. In tudi zato si danes dovolimo zagovarjati stališče, da si ljubljanska pitna voda še vedno zasluži zaupanje.

Avtorici prispevka: dr. Brigita Jamnik in Marjetka Žitnik, JP VODOVOD-KANALIZACIJA d.o.o. Prispevek je bil objavljen v publikaciji Ljubljana, april 2011.

S prijavo na e- novice soglašate, da JP VODOVOD-KANALIZACIJA d.o.o. uporabi vaš elektronski naslov za namene obveščanja o novostih, ponudbi, splošnih informacijah, povezanih z dejavnostjo, ki jo izvaja JP VODOVOD-KANALIZACIJA d.o.o., dogodkih, nagradnih igrah in drugih aktualnih zadevah ter poslovnih informacijah ter da izvaja analize o branju poslanih vsebin za lastne potrebe. Vaše osebne podatke (ime, priimek in elektronski naslov) JP VODOVOD-KANALIZACIJA d.o.o. lahko obdeluje do preklica vaše privolitve.

\r\n\r\n

Hkrati ste s prijavo na e-novice seznanjeni, da se iz sistema obveščanja (e-novic) lahko kadarkoli odjavite preko povezave, ki bo v vsakem sporočilu.

\r\n\r\n

JP VODOVOD-KANALIZACIJA d.o.o. se zavezuje, da elektronskega naslova ne bo posredoval, posodil ali prodal tretji osebi, brez predhodnega obvestila in pridobitve pisnega soglasja posameznika, in da bo vaše osebne podatke skrbno varoval v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov. S prijavo ste seznanjeni, da JP VODOVOD-KANALIZACIJA d.o.o. lahko uporablja zunanji novičarski servis skladno s pravili slednjega (npr. mailChimp) in podatke hrani v oblaku.

\r\n\r\n

Osebne podatke o posamezniku/ici bo JP VODOVOD-KANALIZACIJA d.o.o. obdeloval zgolj v okviru zgoraj naštetih namenov zbiranja.

\r\n