Črpališča pitne vode ob koruznih poljih

Upravljavci vodovodov vsako leto z zaskrbljenostjo spremljamo kmetovalce, ki na koruznih poljih hitijo z uporabo herbicidov, da bi ujeli primeren čas za zatiranje enoletnih, pa tudi trajnih ozkolistnih in širokolistnih plevelov, ki so takoj po vzniku koruze močnejši od kulturne rastline. Brez pomoči kmeta v tem začetnem, najbolj občutljivem obdobju rasti, bi bila koruza v boju z rastjo plevelov prešibka, kar bi se v jeseni odrazilo v izpadu prihodka. Herbicide na koruznih poljih torej potrebujemo. Dvoma o tem ni. Strokovne podlage, ki slonijo na številnih raziskavah, dokazujejo, da nekateri pripravki za zaščito rastlin v primeru, da so uporabljeni na pravilen način, niso nevarni do te mere, da bi ogrozili kakovost virov pitne vode in zdravje ljudi. 
Upravljavci vodovodov pa kljub temu slabo spimo. Izkušnje namreč kažejo, da ne gre vedno vse po načrtih. Pri pripravi pripravkov prihaja do napak, lahko se zgodi okvara stroja. In prav zaradi teh primerov upravljavci vodovodov zahtevamo prepoved rabe pesticidov na najožjih vodovarstvenih območjih. Pri naših zahtevah sem nam pridružuje tudi stroka, z izjemo kmetijske. Pridružili bi se nam tudi uporabniki pitne vode, če bi vedeli, da se pesticidi uporabljajo na ograjah črpališč. To je kratko malo sprto z zdravo pametjo. Kljub strokovnim argumentom, ki kažejo, da bo ob uporabi pesticidov v bližini vodnjakov vse v najlepšem redu, zagovarjamo zdravo razumski premislek: verjetnost, da se zgodi nevarni dogodek in da bi sledi pesticida dospele do podzemne vode v taki količini, da bi ogrozile zdravje uporabnikov, je majhna, a resnost takega dogodka bi bila izjemno velika. Ogrožena bi bila oskrba za deset tisoče ali sto tisoče uporabnikov pitne vode. Tveganje, ki ga posplošeno ocenjujemo kot produkt verjetnosti in resnosti dogodka, je kljub nizki verjetnosti še vedno visoko zaradi resnosti posledic. Zvonijo vsi rdeči alarmi. In če prištejemo še negotovost, da se onesnaženja ne bi nujno zaznala takoj, kajti laboratorijski preskusi na prisotnost pesticidov se ne izvajajo kar on-line ali vsaj vsakodnevno, je tveganje še toliko večje. Poleg tega niti ne vemo, kateri herbicid od množice, ki so dostopni na trgu, je bil uporabljen.
Uporaba pesticidov na ograji vodarne je z vidika uporabnika pitne vode, to smo mi vsi, zato nedopustna, medtem ko nas argumenti, da je na ograji vodarne uporaba pesticidov potrebna za ohranitev prihodka kmetovalca, ne prepričajo. Mnenja smo, da obstajajo tudi druge rešitve. Uporaba pesticidov z vidika pripravljavca zakonodaje, to je administracije na nivoju Ministrstva za okolje in prostor, je na najožjih vodovarstvenih območjih sprejemljiva, ker baje ni strokovnih (kmetijskih) argumentov proti, drugih pa, kot da ni. Ugotavljamo tudi, da je bil seznam prepovedanih pesticidov na najožjih vodovarstvenih območjih na strani MOP nazadnje posodobljen v letu 2015, čeprav bi ga morali osvežiti pred vsako rasno sezono. Če ni sprememb, nič zato, pomembna je zabeležka o tem. S strani Ministrstva za zdravje pa slišimo, da morajo sistemi oskrbe s pitno vodo imeti varnostne načrte. In jih tudi imamo - za vsaj vijak posebej. Le za pesticide na ograjah črpališč ne.
Videti je, kot da smo upravljavci vodovodov in kmetovalci na nasprotnem bregu, a to ne drži. Smo na isti ladji. Čutimo pa se odgovorne opozoriti na nevarne dogodke, ki jih je moč preprečiti. Zato apeliramo na pristojno administracijo, da spremeni zakonodajo v delu, ki govori o uporabi fitofarmacevtskih sredstev na najožjih vodovarstvenih območjih, seveda ob upoštevanju posebnih primerov v prostoru in reševanju individualnih primerov, ko bi prepovedi lahko ogrozile življenjsko eksistenco posameznega kmeta, in ob upoštevanju prehodnega obdobja.
Prav zato, ker pri gojenju nekaterih kulturnih rastlin brez uporabe pesticidov ne gre, je potreben temeljit premislek, katere pa sploh so tiste, ki bi sodile na vodovarstvena območja, zlasti na območja  z najstrožjim režimom varovanja, ki navadno obdajajo črpališča do oddaljenosti nekaj sto metrov. Na izpad dohodka smo občutljivi vsi in treba je napeti vse sile, da do izpada ne pride. Upravljavci vodovodov smo pripravljeni kmetovalce na vodovarstvenih območjih podpreti tudi s skupnimi akcijami, npr. promocijo pridelave hrane na vodovarstvenih območjih. Če za ekološko kmetovanje ni dovolj interesa, je treba rešitve iskati v gojenju rastlin, ki zahtevajo manj pomoči kmeta v obliki sredstev za zatiranje plevela. Nadomestila za izpad dohodka zaradi vodovarstvenega režima niso namenjena kmetovanju, kot smo ga bili na vodovarstvenih območjih navajeni doslej, ampak naj bi bila v uporabi samo v časovno omejenem prehodnem obdobju, v katerem naj bi kmetovalci spremenili svoje prakse in ravnanja prilagodili vodovarstvenim režimom. Na terenu pomembnejših razlik v kmetovanju v bližini črpališč v zadnjem desetletju ne zaznavamo, zaključimo lahko celo, da so trajno travinje zamenjali neželeni letni posevki.
Veliko dela čaka tudi upravljavce vodovodov, ki bi praviloma s kmetovalci morali zgraditi odnos, ki bi temeljil na zaupanju. Tega ni moč uresničiti čez noč. Nikakor si ne želimo pošiljati kmetijske inšpekcije na vrata kmetom, da bi izvedeli, kateri pripravek je bil uporabljen, da bi znali prilagoditi nadzor nad pesticidi. S tem povzročamo slabo voljo in odvečno delo vsem vpletenim. V dobi spletnih aplikacij zato državni administraciji predlagamo vzpostavitev aplikacije za pregled nad uporabo pesticidov na celotnih vodovarstvenih območjih, dostopno tudi upravljavcem vodovodov. V mislih imamo evidentiranje rabe pesticidov v kmetijstvu in tudi na nekmetijskih površinah. Obiski kmetijske inšpekcije na kmetijah, v času, ko je dela na poljih največ, bodo manj številni, morda jih sploh ne bo. Ne želimo si razdiralnih potez, želimo si povezovalnih.  

Članek dr. Brigite Jamnik je bil objavljen v rubriki Prejeli smo Sobotne priloge Dela dne 29. 6. 2019 in ga lahko najdete tukaj.